"Paradoks sprostitve"
A: Rada bi bila bolj sproščena, pa ne vem, kako to doseči.
B: Mogoče moraš narediti premik v mišljenju in vzeti sproščenost kot posledico, in ne kot cilj.
A: Torej to ne pomen izvajanje sprostitvenih tehnik?
B: Sprostitvene tehnike so zelo uporabne in na koncu njih je telo lahko resnično sproščeno. Bolj generirano sproščenost pa dosežemo, ko je le ta stranski učinek varnosti.
A: Aha, ko se sprosti še um, ne samo telo?
B: Tako je. Ko nekdo preneha siliti vase, da mora biti drugačen, se telo pogosto samo začne mehčati. Ne zato, ker bi ga sprostili, ampak ker ni več v obrambi.
A: Pri sprostitveni tehniki sem silila telo, da se sprosti..
B: Veliko ljudi “se sprošča” z novim naporom: pravilno dihati, umiriti srce, znižati napetost. To je še vedno nadzor. Prava sprostitev se zgodi, ko nadzora ne dodamo več.
A: Kako pa naj dosežem manj nadzora nad samim sabo?
B: Daj si dovoljenje, da je lahko pristona v tebi tudi napetost. Če napetost nosi informacijo, neko čustvo v ozadju, potem poskusi prehitre sprostitve, pomenijo utišati sporočilo. Ko je sporočilo sprejeto, se napetost pogosto sama razveže.
A: Potem je bolje, da sem samo pozorna na napetost in jo priznam, da tam je in jo ne skušam odpraviti?
B: Tako. In to je paradoks sprostitve: bolj ko nehamo stremeti k sprostitvi, več možnosti ima telo, da se sprosti samo.
Človek bi se rad sprostil a se ne more sprostiti ker si preveč želi sprostitve. Res je paradox.
OdgovoriIzbriši👍
OdgovoriIzbrišiZdi se mi težja pot do sprostitve, vendar boljša, bolj polna,učinkovita....
OdgovoriIzbrišiSe strinjam, da je težko presekati začaran krog.
OdgovoriIzbriši👍
OdgovoriIzbriši