Paradoks sprostitve

 


"Paradoks sprostitve"

 


A: Rada bi bila bolj sproščena, pa ne vem, kako to doseči. 

B: Mogoče moraš narediti premik v mišljenju in vzeti sproščenost kot posledico, in ne kot cilj. 

A: Torej to ne pomen izvajanje sprostitvenih tehnik? 

B: Sprostitvene tehnike so zelo uporabne in na koncu njih je telo lahko resnično sproščeno. Bolj generirano sproščenost pa dosežemo, ko je le ta stranski učinek varnosti. 

A: Aha, ko se sprosti še um, ne samo telo?

B: Tako je. Ko nekdo preneha siliti vase, da mora biti drugačen, se telo pogosto samo začne mehčati. Ne zato, ker bi ga sprostili, ampak ker ni več v obrambi.

A: Pri sprostitveni tehniki sem silila telo, da se sprosti..

B: Veliko ljudi “se sprošča” z novim naporom: pravilno dihati, umiriti srce, znižati napetost. To je še vedno nadzor. Prava sprostitev se zgodi, ko nadzora ne dodamo več.

A: Kako pa naj dosežem manj nadzora nad samim sabo?

B: Daj si dovoljenje, da je lahko pristona v tebi tudi napetost. Če napetost nosi informacijo, neko čustvo v ozadju, potem poskusi prehitre sprostitve, pomenijo utišati sporočilo. Ko je sporočilo sprejeto, se napetost pogosto sama razveže.

A: Potem je bolje, da sem samo pozorna na napetost in jo priznam, da tam je in jo ne skušam odpraviti?

B: Tako. In to je paradoks sprostitve: bolj ko nehamo stremeti k sprostitvi, več možnosti ima telo, da se sprosti samo. 

 

Mini misel: Sprostitev ni nekaj, kar dosežemo – zgodi se, ko se nehamo siliti.

Komentarji

  1. Človek bi se rad sprostil a se ne more sprostiti ker si preveč želi sprostitve. Res je paradox.

    OdgovoriIzbriši
  2. Zdi se mi težja pot do sprostitve, vendar boljša, bolj polna,učinkovita....

    OdgovoriIzbriši
  3. Se strinjam, da je težko presekati začaran krog.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar