"Nikoli in vedno, nič ter vse"
A: Ne vem, zakaj mi nikoli nič ne pomaga.
B: Nikoli in nič?
A: No, saj veš, kaj mislim...
B: Jaz si predstavljam, da ni čisto dobesedno nikoli in nič. Tvoj sogovornik pa ne vem, če bi bil tako uvideven, če bi ga označila s temi besedami.
A: Si predstavljam, da bi najbrž kar znorel ob teh besedah, da.
B: In potem bi se od bistva problema še bolj oddaljila, kajne?
A: Zagotovo.
B: Ker besede kot so nikoli, vedno, nič, vse, zmeraj, ipd. ne opisujejo realnega stanja, če le ne govorimo o kakšnih fizičnih zakonih. Tam kamen res nikoli ne ostane v zraku, ne glede na to, kako ga vržemo. In vedno prileti nazaj na tla. V nefizični realnosti pa so te besede zelo močne in tudi izzovejo močne čustvene reakcije.
A: No, tudi izrečemo jih takrat, ko smo sami čustveno vznemirjeni.
B: Res je. Zato se moramo zavedati, da, ko izrečemo te močne besede, je njihov namen, da malo spustimo svojo razburjenost ven, in ne, da bi opisali resnično stanje. Zato nas ne sme presenetiti tudi buren odziv sogovornika.
A: Aha, torej če hočem, da mi večkrat pomaga, bi mu morala očitati, da mi premalokrat pomaga?
B: Tako je. S takšnim očitkom ne porineš
sogovornika v obrambno pozicijo, ko mrzlično išče protidokaze za tvoj
"nikoli nič".
Tale zapis bi si moral marsikdo obesit na vidno mesto in ga nekajkrat na dan prebrat.
OdgovoriIzbrišiJao, se čisto vidim v tem zapisu.
OdgovoriIzbriši👍
OdgovoriIzbriši