Stare rane in upanje po spremembi


 "Stare rane in upanje po spremebi"


A: Zanima me, kako naj človek sploh začne odkrivati stare rane, ki sedaj tiho vplivajo na naše življenje, in se soočiti z njimi v praksi.

B: Do takšnih ran se ne dokopljemo tako, da začnemo brskat po spominih. Ker spomin na nekaj slabega in težkega še ne pomeni, da sedaj vpliva to na naše življenje. 

A: Na primer? 

B: Smrt hišnega ljubljenčka, nam bo vedno vzbudil žalostne spomine, vendar če je bila ta žalost ustrezno predelana, ta dogodek v sedanjosti na nas ne vpliva. 

A: Torej moramo stare rane odkrivati drugače. 

B: Tako je. Stare rane se največkrat ne pokažejo kot spomin, ampak kot neprimeren odziv.

A: Odziv na kaj? 

B: Na bilo katero situacijo, ki se pripeti tukaj in sedaj. Ko reagiraš močneje, kot bi bilo glede na situacijo logično. Ko te preplavi strah, ko eksplodiraš v jezi, ko poteptaš svoje meje do skrajnosti...

A: Se pravi opazovati sebe zdaj, ne kopati po preteklosti?

B: Točno to. Sedanjost je najboljši zemljevid preteklosti. 

A: Včasih je težko opaziti, da reagiraš neprimerno. 

B: In to je bistvo problema. Človek odreagira tako, kot se njemu zdi primerno, pogosto šele od okolice prejme sporočilo, da je reakcija nenavadna. 

A: Če uspe ta sporočila slišati.. 

B: Seveda. Zato pa so te stare rane tako trdovratne, ker nam se ne zdi, da delamo kaj narobe. 

A: Samo čudimo se na koncu, kako se nam lahko to vedno znova dogaja...

B: In ravno radovednost je najboljša pozicija, s katero se lotimo odkrivati, kaj se dejansko dogaja. 

A: Namesto da bežimo v samopomilovanje ali obtoževanje drugih? 

B: Tako je. Navadno bežimo v beg ali obrambo. Z žalostjo ali jezenjem na druge si malo olajšamo dušo, naše rane pa ostajajo nedotaknjene in varno delujejo dalje. 

A: In če predpostavimo, da si upamo priznati, da so naše reakcije nenavadne, kaj nato? 

B: Že to je velik korak, da uspemo ostati prisotni, torej brez boja in bega, in si z zanimanjem pogledati, kaj se dejansko dogaja v tej in podobni situaciji. Včasih lahko sami uspemo videti podobnosti, nek skupen imenovalec vseh trenutkov, ko reagiramo nenavadno. In ta skupni imenovalec je stara rana. 

A: In če tega ne uspemo videti? 

B: Potem pa pride na vrsto nekaj, česar marsikdo ne želi slišati - da vseh stvari ne moremo videti sami.

A: Se pravi potrebujemo drugega človeka?

B: Pogosto da. Ker smo znotraj svojega doživljanja preveč “blizu”, da bi videli celotno sliko. Drug človek nam lahko pomaga opaziti vzorce, ki se nam samim zdijo samoumevni.

A: Ampak ni vedno lahko slišati, da nekaj delaš “narobe”.

B: Res je. In zato tukaj ne gre za to, da sodimo, kaj delamo narobe. Gre za to, da ob nekom postopoma začneš opažati sebe.

A: In ta drugi mora biti strokovnjak? 

N: Ni nujno. Lahko je neka opazka, komentar, mnenje, ki ga slišiš od prijatelja, družinskega člana ali pa od osebe, s katero si v konfliktu. In te besede, če jih resnično slišiš brez obrambe, lahko zazvenijo v tebi. 

A: Lahko nek primer? 

B: Na primer, ti mati reče, da je že čas, da se vedeš bolj odraslo v neki situaciji. Namesto, da greš takoj v obrambno pozicijo, opazuješ, ali imajo mogoče te besede neko težo. 

A: Se pravi se moramo malo bolj objektivno pogledati, naša ravnanja ali naša čustvovanja. 

B: To je bistvo, da. Ker naše rane so nam zakrite ravno zaradi tega, ker bolijo. Ko ostanemo v stiku s sabo tudi takrat, ko je težko in neprijetno, naše obrambe izgubljajo na moči in mi pridobimo bolj objektivni pogled na stvari. 

A: In to nekaj spremeni?

B: Sčasoma da. Ko zaradi bolj objektivnega pogleda prvič ne ponoviš starega vzorca do konca. In ravno tam se začne celjenje, ko v isti situaciji reagiramo malo drugače.

A: Torej ne gre samo za to, da razumemo svoje rane? Oziroma, da jim najdemo vzrok. 

B: Razumevanje in iskanje vzroka pomaga, vendar se sprememba zgodi šele, ko si pripravljen narediti nekaj drugače - tudi če ti ni udobno.

A: In če tega ne naredimo?

B: Potem bomo z zelo dobrimi razlagami še naprej živeli iste zgodbe. In na neki točki ni več vprašanje, kaj in zakaj se nam to dogaja, ampak zakaj vztrajamo v tem, kar nas boli.

A: In zakaj vztrajamo? 

B: Zaradi upanja, da bo tokrat drugače. Vendar je to upanje nerealno. Povezano je z nekim dogodkom v preteklosti, ki se ni zgodil drugače in se tudi ne more več zgoditi drugače. Odmev tega dogodka je upanje, da se bodo podobne situacije v sedanjosti vendarle odvile bolje. 


Mini misel: Videti sebe je prvi korak, vendar še ne pomeni spremembe. Sprememba se zgodi, ko spustimo upanje, da se bo ista zgodba končno odvila drugače.


Komentarji

  1. Zelo lepo napisano

    OdgovoriIzbriši
  2. Zdi se mi zelo pomemben poudarek, da samo razumevanje še ne prinese spremembe saj se ta zgodi šele v trenutku, ko v isti situaciji reagiramo drugače, četudi se nam to zaradi starih navad zdi nenavadno ali neprijetno.
    Če nas čustva tako hitro preplavijo, kako v praksi prepoznati ta trenutek, ko imamo možnost reagirati drugače?

    OdgovoriIzbriši
  3. Ko smo preplavljeni s čustvi, potem je kar malo težko iz prve reagirati drugače. Ponavadi šele ko smo se čustveno umirili, stopili ven iz situacije, vidimo, da smo imeli možnost ravnati drugače. Se pravi, vidimo rešitve za nazaj. Sčasoma bomo začeli te rešitve videti tudi v trenutku dogajanja in v situacijah, ki niso tako čustveno intenzivne. Pot spremembe pač ni hitra. Potrebno je biti tudi malo poterpežljiv sam s sabo. Če smo 40 let ravnali po določenem kopitu, potem ne bomo čez noč začeli ravnati popolnoma drugače.

    OdgovoriIzbriši
  4. Kako naj pomagam kolegici, ko nikakor ne uvidi starih vzorcev brez, da bi se skregali. Kaksne pristope lahko uporabim?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Tukaj je led res tanek, ker lahko nepovabljeni 'pristopi' hitro izpadejo kot poskus vplivanja. in to lahko kolegico še dodatno zapre ali razjezi. Zavedati se moramo, da svoje rane ščitimo. Če na uvid nismo pripravljeni, ga tudi ne bomo naredili. In če nam nekdo to rano izpostavi preveč neposredno, bomo zelo vjeretno šli v obrambo in konflikt.
      Če vam je res v ospredju njena dobrobit (in ne to, da se stvari odvijajo po vaše), lahko začnete pri sebi, tako da ji mirno poveste, kako vi to dožviljate. Npr. 'Rada bi ti nekaj povedala, ker mi ni vseeno zate, ampak imam občutek, da se hitro zapleteva v nesporazum. Kako ti to vidiš?' ČE najdeta skupni prostor za nadaljni pogovor, potem podelite svoj pogled, ampak kot svojo izkušnjo, ne kod dejstvo. Kajti vsak ima pravico do svoje perspektive. In ko enkrat to podelite, je na nek način vaša zgodba zaključena. od druge osebe je odvisno, ali bo to sprejela ali ne. Če ne vidi, pač ne vidi, in če vztraja, je to njena pot, ne vaša. V tem primeru je lahko nudite samo še podporo, ne pa pritisk.

      Izbriši
    2. Tezko je, ko imaš nekoga rad, mu hočeš uvideti zadevo, pa ne gre skozi leta. Potem se vprašam, zakaj bi jaz morala trpeti (ko jo gledam ko trpi)? Zakaj bi se jaz morala sekirati ko trpi? Včasih se mi zdi, da je izredno sebična, zakaj ne pomisli kako to vpliva na ljudi, ki jo imajo resnično radi in ji hocejo dobro? Zakaj bi jaz morala ravnati previdno z njo, sama se pa ne vpraša ali je mogoce njen pristop ignorance razlog ponavljajočih se vzorcev.

      Izbriši
    3. Razumem vašo stisko. Frustirajoče je gledati osebo, ki jo imamo radi, kako trpi po nepotrebnem. Potrebno se je zavedati, da te naše rane in dinamike, ki iz njih izhajajo, so najmočnejše gonilo človekovega ravnanja. Postavljamo jih pred svojo srečo, pred svojim zdravjem, tudi pred prijateljskim odnosom. In to počnemo vsi. Razlika je le v tem, da nekateri imajo to dinamiko bolj zdravo, nekateri pa bolj samouničevalno. Lahko jo razumete, da te vzorce ponavlja zaradi tega, ker je rana v ozadju izredno velika in še ni ustrezno naslovljena. In ta rana bo imela prednost pred vsemi odnosi. Ne, ker je sebična ali ker namerno ignorira. Ampak ker je človeška psiha tako naravnana. Verjamem, da vas situacija spravlja v frustracijo, in mogoče je to razlog, da trpite. Ko vidite rešitev, pa je ne morete ustrezno prenesti na drugega človeka? Vendar je ta frustracija vaša in kolegica ni kriva zanjo. Ko bo kolegica trpela, vam ni potrebno trpeti, lahko pa ste samo sočutno prisotni. Spomnite se, da ne glede na to, koliko kolegica sedaj trpi, kot otrok je trpela še toliko močneje. Sedaj je to samo njen način, da se malo reši te bolečine iz preteklosti.

      Izbriši
  5. Zelo dobro razmišljanje - bravo

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar