Odločitve kot kalup



"Odločitve kot kalup"


A: Odločitve iz otroštva so torej nekakšen kalup, ki nas oblikuje celo življenje?

B: Zavedati se moramo, da vedno ravnamo po nekih svojih odločitvah in prepričanjih. Tudi kot odrasli jih sprejemamo, vendar jih ne vidimo kot kalup, ker odločitve iz otroštva nastajajo v drugačnih okoliščinah.

A: No, gotovo jih delamo z bolj otroškim umom. Takrat še ne znamo tako logično razmišljati.

B: To je en vidik. Mišljenje se še razvija. Otrok je egocentričen, kar pomeni, da sebe postavlja v središče dogajanja. Vse se zgodi zaradi njega.

A: Potem so takšni zaključki lahko pogosto napačni.

B: Precej pogosto. Če je mama na primer depresivna, bo otrok lahko napačno sklepal, da je slabe volje zaradi njega. Lahko začne verjeti, da bi bila mama bolj vesela, če njega ne bi bilo.

A: In kakšno odločitev bi lahko sprejel na podlagi takšnega prepričanja?

B: Na primer, da bo skušal biti čim bolj neopazen, kot da zares ne bi obstajal.

A: Ampak mama je bila lahko depresivna zaradi povsem drugih razlogov.

B: Seveda. A če otroku ni bilo razloženo drugače, bo sklepal tako, kot mu njegov otroški um dopušča.

A: Odrasel razmišlja bolj logično.

B: Tako je. Odrasel pri odločitvah uporablja več razuma in več izkušenj. Zato so te odločitve bolj fleksibilne, bolj prilagojene situacijam in se hitreje spreminjajo.

A: Predvidevam, da je pri otroku ravno obratno, odločitve so bolj rigidne.

B: Tako je. Otrok jih niti ne dojema kot izbiro, ampak kot resnico o svetu.

A: Poveš en primer?

B: Če odrašča v kaotičnem in nepredvidljivem okolju, lahko sklepa, da je cel svet nepredvidljiv in da nikomur ne gre zaupati.

A: In se odloči, da tudi sam ne bo nikomur zaupal.

B: Tako je. Odrasli pa sprejema bolj fleksibilne odločitve in manj posplošuje.

A: Ja, če imam slabe izkušnje z neko znamko avtomobilov, ji ne bom več zaupal. Kupoval bom drugo znamko, ne pa da se odpovem avtomobilom nasploh.

B: Točno tako. Drugi vidik pa je, da odločitve odraslega niso tako čustveno nabite, ker znamo bolje regulirati svoja čustva. Znamo ločiti med tem, kar čutimo, in tem, kar je smiselno narediti.

A: Otrok pa te regulacije še nima?

B: Ne. Njegove odločitve so zato bolj čustveno obarvane. Pomeni, da je v ozadju neko močno čustvo ali potreba – strah, sram, jeza, potreba po ljubezni...

A: Navadno se teh otroških odločitev tudi ne zavedamo več.

B: Navadno ne. Kot otroci začnemo delovati po teh prepričanjih in odločitvah, sčasoma pa postanejo tako avtomatske, da se njihova vsebina umakne iz zavesti.

A: In če nočemo, da te otroške odločitve še naprej vplivajo na naše življenje?

B: Pogosto je tako, da se z odraščanjem okoliščine spremenijo. Postanemo odgovorni zase in sposobni poskrbeti zase. Odločitve, ki so nam nekoč pomagale preživeti, nas lahko danes ovirajo pri bolj polnem življenju.

A: Najprej jih moramo ozavestiti, kajne?

B: Tako je. Stare vzorce moramo najprej prepoznati, jih razumeti in nato zavestno začeti delovati drugače.

A: Torej nismo ujeti v te kalupe?

B: Ne. So pa pogosto tako globoko zasidrani, da imamo občutek, kot da nimamo izbire. Vodijo nas, dokler jih ne postavimo pod vprašaj.

A: In ko jih?

B: Takrat iz avtomatskega življenja preidemo v zavestno življenje.


Mini misel: Ko enkrat prepoznamo stare odločitve, niso več naša usoda – postanejo samo ena od možnosti.

Komentarji

  1. Zelo nazorno opisano. Všeč mi je spremljati tale blog.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Se strinjam, vzorci iz otroštva nas spremljajo celo življenje in v večini primerov jih prenašamo na svoje otroke.

      Izbriši
  2. Kalup je lahko tudi veriga. Čeprav veš da te ovira, si te verige nekako navajen in misel na življenje brez verge se lahko zdi kar strašljiva.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. A nismo zanimivi, vemo, da nas ovira pa nič (ali pa bolj malo) ne naredimo, da si damo možnost?

      Izbriši
    2. Toliko o tem, da je človek racionalno bitje :) vodijo nas čusta, pa če se jih zavedamo ali ne.

      Izbriši
  3. Zaradi čustev je naše življenje zanimivo.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar