"Naveličanost igranja igric"
A: A ni
zanimivo da če si bolj hladen v odnosu, te ima partner raje, se trudi zate, in
če si ti bolj dejaven, se on umakne?
B: To je kar
pogosta dinamika v odnosih.
A: Pa ima
vedno isti razlog?
B: Vedno ne, so pa neke skupne
razlage.
A: Na
primer?
B: Če si
bolj hladen, distanciran, daješ vtis, da nisi odvisen od odnosa. Druga oseba
začuti več prostora, pa tudi malo negotovosti. In to lahko sproži več zanimanja
ali pa truda.
A: In če si
sam bolj dejaven, se bolj trudiš?
B: Če veliko
daješ, lahko druga oseba to začne jemati kot samoumevno. Lahko se tudi počuti
malo preplavljena. Če pa ima izogibajoč stil navezanosti, se začne umikati, ker
ji bližina ni prijetna.
A: Bolje je
biti na prejemajočem koncu. Ampak jaz tudi rada dajem. Nočem zaradi tega
izgubiti prejemanja.
B:
Razumljivo. Ampak ta dinamika, kakor je pogosta, ni zdrava. To niso neke
strategije, ki bi jih bilo smiselno igrati.
A: Žal vedno
naletim na to. In potem imam občutek, da se moram igrat malo hladno, da dobim
njegovo pozornost.
B: Če moraš
biti hladna, da nekdo ostane, si bolj v nekem lovljenju kot pa v dejanski
povezanosti.
A: In tako
se tudi počutim… če sem hladna, mi sicer ugaja njegova pozornost, ampak ne
čutim se povezana z njim.
B: Ja… dobiš
pozornost, ampak izgubiš stik. In to je precej draga menjava.
A: Torej si
jaz želim bolj zdravega odnosa?
B: Videti je
tako. Je pa zanimivo, da vedno znova pristaneš v dinamiki, ki tega ne podpira.
A: Niti
pomislila nisem, da bi lahko bilo drugače. Vedno sem se spraševala, ali naj
dajem ali naj prejemam. Pa sem se naveličala teh igric.
B: To, da si
se jih naveličala, ni cinizem. To je dober znak. Pomeni, da je v tebi nekaj
dozorelo in da si pripravljena na drugačen odnos.
A: In kaj se
je v meni spremenilo?
B: Meje so
se premaknile. Nočeš več rezati delov sebe zato, da bi ohranila odnos. In
vidiš, da ta stara dinamika, čeprav znana, ne pripelje tja, kamor si želiš. Kar
si prej tolerirala, ti zdaj ni več dovolj.
A: Torej bo
moj naslednji odnos boljši?
B: Ni nujno
takoj. Ko se vzorec začne lomiti, pogosto najprej pride praznina. Nov odnos pa
lahko deluje celo malo dolgočasen, ker ni tistega starega adrenalina. In veliko
ljudi se takrat vrne nazaj, ker je tam vsaj “nekaj”.
A: Torej sem
zdaj nekje vmes… brez starega, novega pa še ni?
B: Ja. In ni
fajn. Ampak staro tudi ni bilo fajn - samo bolj znano je bilo.
Ali lahko to povežem s samospoštovanje?
OdgovoriIzbrišiVsekakor. To je skoraj bistvo samospoštovanja. Vendar to ne pomeni, da se nikoli več ne prilagajaš. Potrebno je razlikovati med manjšimi prilagoditvami (kompromisi) in opuščanjem pomembnih delov sebe, v tem primeru želje po dajanju in toplini.
OdgovoriIzbrišiTanja, se strinjam s tvojo razlago
OdgovoriIzbriši