Sabotiranje

 Sabotiranje


A: Želim si biti v resni partnerski zvezi, ampak vedno, ko stvari postajajo bolj resne, me začnejo motiti malenkosti, zaradi katerih odnos končam.

B: Mi lahko poveš zadnji takšen primer?

A: Punci sem odnesel nek predmet, ki si ga je želela, pa se mi ni niti zahvalila. To me je prizadelo in na koncu sem končal razmerje.

B: Sliši se, kot da je šlo za manj pomemben dogodek, ki bi se ga dalo razrešiti z odprto komunikacijo.

A: Ja. Čutim, kot da s takšnimi nepomembnimi pripetljaji sabotiram celotno razmerje. Kot da sam iščem razloge, da odnos prekinem.

B: Kakor je na prvi pogled videti nepomembno, te takšno vedenje verjetno pred nečim ščiti. Kaj si takrat čutil, ko se ti ni zahvalila?

A: Kot da sem povsem zamrznil. Nič več nisem čutil. Vsa moja čustva do partnerice so kar izpuhtela.

B: Zamrznitev se pogosto pojavi, ko je strah premočan ali ko nimamo občutka, da lahko karkoli naredimo. Kakšne misli so se ti takrat pojavile?

A: Pomislil sem: evo, že se umika.

B: Že se umika? Kot da umik pričakuješ?

A: Navadno se vse začnejo umikati.

B: To je zelo močna trditev. Kako je nastala? Imaš kakšno zgodnjo izkušnjo zapuščenosti?

A: Gotovo. Ko sem bil majhen, nas je mama zapustila. To me je zelo prizadelo. In očeta tudi.

B: Žal mi je, da si to doživel. Takšne zgodnje izkušnje otrok ne zna razumeti racionalno, ampak jih “zapiše” kot občutek: ljudje, ki jih imam rad, me na koncu zapustijo.

A: Torej se zdaj bojim, da me bo tudi partnerica zapustila?

B: Občutek zamrznitve nakazuje prav na to. V ozadju je globoka, stara žalost, ki se še vedno sproža kot praznina ali otopelost. Že najmanjši znak, da partnerica izgublja interes, lahko sproži strah pred ponovno bolečino. In pred to bolečino se skušaš zaščititi.

A: Tako da raje jaz končam, preden razmerje konča partnerica?

B: Tako je. Če ti zapustiš, nisi zapuščen. To ti da občutek kontrole - kontrole, ki je kot otrok nisi imel, ko je mama odšla.

A: In kako naj se zdaj rešim tega strahu?

B: Ta strah ni tvoj sovražnik. V bistvu te skuša zaščititi pred bolečino, ki si jo že doživel.

A: Pred zapuščenostjo?

B: Točno tako. In čeprav je ta mehanizem v osnovi uporaben, je pri tebi postal preobčutljiv.

A: Tako da preveč reagiram že na najmanjši znak ohlajanja?

B: Tako je. In prvi korak je, da se te preobčutljivosti začneš zavedati.

A: Kako pa to dosežem?

B: S kontrolo realnosti. Ko začutiš, da se sproži strah, ga ne jemlji kot dokaz, da se to res dogaja. Poglej, kaj so dejstva in kaj je tvoja interpretacija.

A: Kako bi to izgledalo na mojem primeru?

B: Dejstvo je, da se ti ni zahvalila. Razlag pa je lahko več: mogoče se je zamotila, mogoče ji je to samoumevno, ali pa - kot si ti pomislil - da izgublja interes.

A: Ja, jaz sem šel takoj v to.

B: Točno. In tukaj narediš malo razmika. Ta strah bolj govori o tem, kar si doživel nekoč, kot o tem, kar se dogaja zdaj.

A: Torej ne gre za to, da se tega občutka znebim?

B: Ne. Ta občutek bo še nekaj časa prihajal. Cilj je, da se nanj ne odzoveš impulzivno.

A: In to dosežem tako, da si situacijo skušam razložiti drugače?

B: Tako je. Na začetku je težko, ker so misli avtomatske. Ampak lahko si pomagaš tako, da vedno poiščeš vsaj tri možne razlage.

A: Se sliši kar zahtevno …

B: Na začetku si lahko pomagaš tudi z drugimi - sestro, prijateljem. Preveriš, kakšno razlago bi oni pripisali dogodku.

A: In potem vztrajam v odnosu kljub temu občutku zamrznitve?

B: Počakaš dan ali dva. Pogosto občutek popusti. In s tem dobiš novo izkušnjo; da bližina ne pomeni nujno zapuščenosti.

A: To mi bo najtežje. Ostati.

B: To je res najtežji del. Velik del sabotiranja je impulziven odziv na val strahu. V tistem trenutku sedaj ne naredi nič drastičnega, samo opazuj, kaj se dogaja v tebi, in to zdrži.

A: Torej je moj cilj, da ne reagiram impulzivno, ko pride do zamrznitve?

B: Točno tako. S tem ohraniš odnos. Hkrati pa lahko takrat narediš še nekaj pomembnega - poskrbiš za tisti del sebe, ki še vedno nosi staro bolečino.

A: Na svojega “notranjega otroka”?

B: Ja. On je tisti, ki je bil takrat prizadet.

A: Nikoli se nisem zares ukvarjal s tem. Mislil sem, da je to že mimo.

B: Tvoje preburne reakcije danes kažejo, da ta del še vedno išče prostor.

A: Ko se to sproži, sem popolnoma odklopljen. Kaj naj takrat naredim?

B: Vzpostavi notranji dialog s tem delom sebe. Lahko si rečeš: "Vidim, da te je strah. Vem, da je bilo takrat težko. Zdaj sem tukaj.”

A: In naj ga potolažim tako, kot sva prej govorila, da situacija ni tako resna, kot si domišljam? Da sem samo preobčutljiv? 

B: Ne. O čemer sva govorila prej, je za delo s tvojim odraslim, da ne prekineš razmerja. Ko naslavljaš svojega otroka, racionalna razlaga odpade. Za otroka je pomembno samo, da je nekdo tam, da ga sliši in da mu dovoli čutiti vse, kar pač čuti.  

A: Torej samo da sem prisoten, brez akcije, brez bega.

B: Ostati, ko bi najraje pobegnil, je začetek drugačne zgodbe.


Mini misel: Sabotaža ni želja po koncu. Je strah pred tem, da bi konec doživel še enkrat.

Komentarji

  1. Zelo lepo opisano. Verjetno dosti pomaga, da ti nekdo stoji ob strani, da se mu zaupas in ti pomaga navigirati skozi situacijo

    OdgovoriIzbriši
  2. Da imaš samo enega takšnega človeka ob sebi, pa je to zlata vredno.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar