Sramežljivost

 


Sramežljivost

 

A: Ne vem, kako naj pristopim k dekletom. Zelo sem sramežljiv pri ljudeh, ki jih ne poznam.

B: Kako se ta sramežljivost izraža?

A: Ne upam si pristopiti do kakšne punce, ki mi je všeč, ker ne vem, kaj naj rečem. Pa bi jo zelo rad spoznal. Saj vem, da ko enkrat spoznam človeka, sem sproščen in nimam teh težav.

B: Torej začetna sramežljivost ne pomeni, da nimaš komunikacijskih veščin. Če jih ne bi imel, tudi kasneje ne bi mogel voditi pogovora.

A: Kje pa je potem problem?

B: Pri tebi je sramežljivost bolj zaščitni mehanizem. Varuje te pred situacijami, kjer bi bil strah pred zavrnitvijo ali ocenjevanjem premočan.

A: Res čutim pritisk, da bi moral reči pravo stvar. Ampak jaz sploh ne vem, kaj ta prava stvar je. In potem raje ne pristopim.

B: Ne veš, kaj je prava stvar, ker je ni. Bolj kot besede je pomemben stik.

A: Stik?

B: Da si prisoten. Da pokažeš zanimanje zanjo.

A: Torej moj cilj ne sme biti, da jo navdušim, ampak da jo spoznam?

B: Točno to. Pozornost preusmeriš s sebe na njo.

A: Jaz pa sem vedno osredotočen nase – kako izpadam, kaj čutim, kaj se dogaja v meni.

B: In ravno to te spravlja v stisko. Sam sebi postaneš publika – in dobiš tremo.

A: Kako pa vem, ali je neka punca sploh zainteresirana?

B: Ne veš. In ravno to je del igre.

A: Torej tvegam vsakič?

B: Ja. Ampak tveganje ni tako veliko, kot si ga predstavljaš.

A: Meni se zdi ogromno.

B: Ker ga v glavi povežeš s svojo vrednostjo.

A: Ja… kot da me zavrne kot osebo.

B: V resnici pa zavrne trenutek, ne tebe kot celoto.

A: Še vedno se bojim, da bo ta trema premočna.

B: Ta trema zacne izgubljati moč, ko kljub njej začneš delati korake. In to so lahko prav majhnimi koraki. Očesni stik. Nasmeh. Tudi če ti nasmeh vrne, ni treba narediti nič več. Za začetek je dovolj. Tako počasi dobivaš pozitivne izkušnje z neznanimi ljudmi. In sčasoma preideš na pozdrav in pogovor.

A: Kaj pa, če zavrne ta trenutek z mano? 

B: Tudi to se zgodi. Ampak to še ne pomeni, da si naredil nekaj narobe.

A: Tako bi se počutil...

B: Razumljivo. Ampak če ni “prave stvari za narediti”, potem tudi napačna ne obstaja.

A: Če bi bil bolj samozavesten, bolj duhovit … bi bil verjetno bolj privlačen.

B: Ne enači popolnosti s privlačnostjo. Ljudje so nam privlačni kljub nepopolnostim. In včasih prav zaradi njih. Bolj kot popolnost je pomembna pristnost.

A: Kako se pa pristnost pokaže?

B: Tako da ne igraš vloge. Da ne poskušaš biti nekdo drug. Da greš s svojim tempom in delaš korake, ki so ti ravno še dovolj udobni, da jih zmoreš.

A: Mi daš primer?

B: Recimo: vidiš punco, ki ti je všeč. Pogledaš jo in vzdržiš njen pogled, brez da bi se umaknil. Mogoče se ji nasmehneš. Če ti nasmeh vrne, je to že znak odprtosti. Lahko pristopiš, jo pozdraviš. Ni treba biti duhovit ali poseben. Samo pokažeš zanimanje.

A: Se pravi, ne rabim bit zanimiv, da pristopim.

B: Ne. Pristopiš, da nekoga začneš zanimati. 

A: Kaj pa če me vmes zagrabi trema?

B: Vedno imaš možnost umika. Lahko ostaneš samo pri pogledu ali nasmehu. In greš naprej.

A: Jaz imam občutek, da potem moram nekaj naprej narediti.

B: Ta “moram” ti ustvarja pritisk. Stik je lahko zelo kratek. Pomembno je, da na koncu ostane občutek, da je bil obvladljiv.

A: Ne pa da zmrznem.

B: Točno to. Možnost umika je kot varnostna mreža. Če veš, da lahko situacijo zapustiš, ne zmrzneš.

A: In če se mi nasmehne nazaj in pristopim, kaj je naslednji korak? 

B: Nekaj čisto običajnega. “Živjo.”

A: Samo to?

B: Ja. Ljudje podcenjujejo, kako daleč prideš z “živjo”.

A: In potem?

B: Potem vidiš, kaj se zgodi.

A: To je precej odprto.

B: Točno to. Ne greš z načrtom. Greš z zanimanjem.

A: Kot da ne rabim biti pripravljen. 

B: Samo prisoten.

 

Mini misel: Ko nehaš poskušati narediti vtis, končno lahko narediš stik.

Komentarji

  1. Super super opisano. Jaz bom točno ta del skušala bolje uporabiti v službi da se znebim tega občutka pred velikimi sefi
    B: Točno to. Pozornost preusmeriš s sebe na njo.
    A: Jaz pa sem vedno osredotočen nase – kako izpadam, kaj čutim, kaj se dogaja v meni.
    B: In ravno to te spravlja v stisko. Sam sebi postaneš publika – in dobiš tremo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Me veseli :) Preusmeri pozornost na šefa - ga zanima, kar mu praviš, te razume..? lahko mu postaviš tudi podvprašanje, da ga bolj angažiraš v pogovor.. Že to, da stojiš pred veliki šefi je dosežek ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. Sramežljivost je lahko tudi vrlina, če ni premočna. Sramežljivost nas dela različne.

    OdgovoriIzbriši
  4. In takšen pristop lahko zasedemo do vseh svojih 'pomankljivosti' - si jih priznamo, sprejemo jih in skušamo obrniti sebi v prid.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar