Sramežljivost
A: Ne vem, kako naj pristopim k
dekletom. Zelo sem sramežljiv pri ljudeh, ki jih ne poznam.
B: Kako se
ta sramežljivost izraža?
A: Ne upam
si pristopiti do kakšne punce, ki mi je všeč, ker ne vem, kaj naj rečem. Pa bi
jo zelo rad spoznal. Saj vem, da ko enkrat spoznam človeka, sem sproščen in
nimam teh težav.
B: Torej
začetna sramežljivost ne pomeni, da nimaš komunikacijskih veščin. Če jih ne bi
imel, tudi kasneje ne bi mogel voditi pogovora.
A: Kje pa je
potem problem?
B: Pri tebi
je sramežljivost bolj zaščitni mehanizem. Varuje te pred situacijami, kjer bi
bil strah pred zavrnitvijo ali ocenjevanjem premočan.
A: Res čutim
pritisk, da bi moral reči pravo stvar. Ampak jaz sploh ne vem, kaj ta prava
stvar je. In potem raje ne pristopim.
B: Ne veš,
kaj je prava stvar, ker je ni. Bolj kot besede je pomemben stik.
A: Stik?
B: Da si
prisoten. Da pokažeš zanimanje zanjo.
A: Torej moj
cilj ne sme biti, da jo navdušim, ampak da jo spoznam?
B: Točno to.
Pozornost preusmeriš s sebe na njo.
A: Jaz pa
sem vedno osredotočen nase – kako izpadam, kaj čutim, kaj se dogaja v meni.
B: In ravno to te spravlja v stisko.
Sam sebi postaneš publika – in dobiš tremo.
A: Kako pa
vem, ali je neka punca sploh zainteresirana?
B: Ne veš.
In ravno to je del igre.
A: Torej
tvegam vsakič?
B: Ja. Ampak
tveganje ni tako veliko, kot si ga predstavljaš.
A: Meni se
zdi ogromno.
B: Ker ga v
glavi povežeš s svojo vrednostjo.
A: Ja… kot
da me zavrne kot osebo.
B: V resnici
pa zavrne trenutek, ne tebe kot celoto.
A: Še vedno
se bojim, da bo ta trema premočna.
B: Ta trema
zacne izgubljati moč, ko kljub njej začneš delati korake. In to so lahko prav majhnimi koraki.
Očesni stik. Nasmeh. Tudi če ti nasmeh vrne, ni treba narediti nič več. Za
začetek je dovolj. Tako počasi dobivaš pozitivne izkušnje z neznanimi ljudmi.
In sčasoma preideš na pozdrav in pogovor.
A: Kaj pa, če
zavrne ta trenutek z mano?
B: Tudi to
se zgodi. Ampak to še ne pomeni, da si naredil nekaj narobe.
A: Tako bi
se počutil...
B:
Razumljivo. Ampak če ni “prave stvari za narediti”, potem tudi napačna ne
obstaja.
A: Če bi bil
bolj samozavesten, bolj duhovit … bi bil verjetno bolj privlačen.
B: Ne enači
popolnosti s privlačnostjo. Ljudje so nam privlačni kljub nepopolnostim. In
včasih prav zaradi njih. Bolj kot popolnost je pomembna pristnost.
A: Kako se
pa pristnost pokaže?
B: Tako da
ne igraš vloge. Da ne poskušaš biti nekdo drug. Da greš s svojim tempom in
delaš korake, ki so ti ravno še dovolj udobni, da jih zmoreš.
A: Mi daš
primer?
B: Recimo:
vidiš punco, ki ti je všeč. Pogledaš jo in vzdržiš njen pogled, brez da bi se
umaknil. Mogoče se ji nasmehneš. Če ti nasmeh vrne, je to že znak odprtosti.
Lahko pristopiš, jo pozdraviš. Ni treba biti duhovit ali poseben. Samo pokažeš
zanimanje.
A: Se pravi,
ne rabim bit zanimiv, da pristopim.
B: Ne.
Pristopiš, da nekoga začneš zanimati.
A: Kaj pa če
me vmes zagrabi trema?
B: Vedno imaš možnost umika. Lahko
ostaneš samo pri pogledu ali nasmehu. In greš naprej.
A: Jaz imam občutek, da potem moram
nekaj naprej narediti.
B: Ta “moram” ti ustvarja pritisk.
Stik je lahko zelo kratek. Pomembno je, da na koncu ostane občutek, da je bil
obvladljiv.
A: Ne pa da
zmrznem.
B: Točno to.
Možnost umika je kot varnostna mreža. Če veš, da lahko situacijo zapustiš, ne zmrzneš.
A: In če se
mi nasmehne nazaj in pristopim, kaj je naslednji korak?
B: Nekaj
čisto običajnega. “Živjo.”
A: Samo to?
B: Ja.
Ljudje podcenjujejo, kako daleč prideš z “živjo”.
A: In potem?
B: Potem vidiš, kaj se zgodi.
A: To je precej odprto.
B: Točno to. Ne greš z načrtom. Greš
z zanimanjem.
A: Kot da ne rabim biti
pripravljen.
B: Samo prisoten.
👍
OdgovoriIzbrišiSuper super opisano. Jaz bom točno ta del skušala bolje uporabiti v službi da se znebim tega občutka pred velikimi sefi
OdgovoriIzbrišiB: Točno to. Pozornost preusmeriš s sebe na njo.
A: Jaz pa sem vedno osredotočen nase – kako izpadam, kaj čutim, kaj se dogaja v meni.
B: In ravno to te spravlja v stisko. Sam sebi postaneš publika – in dobiš tremo.
Me veseli :) Preusmeri pozornost na šefa - ga zanima, kar mu praviš, te razume..? lahko mu postaviš tudi podvprašanje, da ga bolj angažiraš v pogovor.. Že to, da stojiš pred veliki šefi je dosežek ;)
OdgovoriIzbrišiHvala
IzbrišiSramežljivost je lahko tudi vrlina, če ni premočna. Sramežljivost nas dela različne.
OdgovoriIzbrišiIn takšen pristop lahko zasedemo do vseh svojih 'pomankljivosti' - si jih priznamo, sprejemo jih in skušamo obrniti sebi v prid.
OdgovoriIzbriši