Delo pod časovnim pritiskom



 Delo pod časovnim pritiskom


A: Jezi me moja lenoba. Ves čas si govorim, da moram nekaj narediti, pa nikakor ne začnem.

B: In kaj potem počneš namesto tega?

A: Vse mogoče. Pospravim predal, pogledam novice, odgovorim na sporočila ...

B: To zveni bolj kot zavlačevanje kot pa lenoba.

A: Kakšna pa je razlika?

B: Pri lenobi te naloga običajno ne zanima in te ne moti preveč, če ostane nedokončana. Pri zavlačevanju pa te spremlja občutek, da bi moral nekaj narediti, pa se temu vseeno izogibaš.

A: Res je. Ves čas imam v glavi tisto nalogo.

B: Pomagaš si lahko tudi z vprašanjem: če bi bila naloga zdaj že opravljena, kako bi se počutil?

A: Precej olajšano.

B: Potem verjetno ne gre za lenobo. In kdaj se potem lotiš naloge?

A: Napetost v meni narašča in šele ko sem čisto pod časovnim pritiskom, se spravim k delu, tako da vedno vse naredim zadnji trenutek.

B: In potem zamujaš?

A: Ne, običajno končam pravočasno. Samo začnem zelo pozno.

B: To je pomembna razlika. Ločimo lahko med aktivnim zavlačevanjem (oseba namenoma čaka in nato učinkovito opravi nalogo) in pasivnim zavlačevanjem (oseba čaka, a jo to paralizira in zaradi tega trpi). Prvo ni nujno problem, drugo pa pogosto je.

A: No, iskreno povedano se vidim v obeh opisih. Včasih naloge tudi ne končam.

B: Na podlagi tega kriterija - ali je naloga končana ali ne - je včasih težko določiti, za kakšno zavlačevanje gre. Poglejva raje vzrok. Je kaj, s čimer se z opravljeno nalogo želiš izogniti?

A: Kot na primer?

B: Lahko gre za strah pred napako. Z zavlačevanjem odlašaš, da do napake ne pride. Lahko gre za previsoka pričakovanja in ti časovna omejitev zmanjša perfekcionizem.

A: Kako ti lahko časovna stiska zmanjša težnjo po perfekciji?

B: V smislu: “samo naredi dovolj dobro in oddaj. Ni več časa za perfekcionizem.“

A: Hm, ne vem, če se vidim v teh razlagah ...

B: Poglejva z drugega kota. Kaj pri tebi časovni pritisk povzroči? Kaj ti občutek nujnosti prinese?

A: Ko se rok približa, nenadoma dobim energijo in fokus.

B: Se pravi, prej ti pozornost bega naokoli in z razpršeno pozornostjo je težko učinkovito opravljati naloge.

A: Tako je. Potem pa nič drugega ni več pomembno, samo še naloga.

B: Ne zapravljaš časa z drugimi aktivnostmi ali preigravanjem scenarijev, razmišljanjem “kaj pa če bi takole” ...

A: Res je. Enostavno se lotim in naredim. In ne razmišljam o ničemer drugem.

B: Mogoče pa gre potem za težave s koncentracijo? Ko imaš dovolj časa, si misli lažje dovolijo uhajati.

A: Zanimivo ... ko pa zmanjkuje časa, ni prostora za razmišljanje in je samo še akcija.

B: Pomanjkanje koncentracije zna tako biti vzrok pri tebi, da z nalogami zavlačuješ. Sedaj si pomagaš z adrenalinom, ki nastopi zaradi časovne stiske, ki ti pozornost zoža in ti da ta občutek jasnosti in fokusa.

A: Imam torej motnjo pozornosti?

B: Prehitro bi bilo sklepati to. Lahko gre le za utrujenost, ker utrujenj možgani se počasneje skoncentrirajo kot utrujeni. Ali pa gre za preveč dražljajev v okolju, ki motijo tvojo zbranost, npr TV, telefon... Lahko pa je le navada delati pod pritiskom.

A: Se lahko naučim zožati pozornost tudi brez adrenalina?

B: Lahko. Svojo pozronost se lahko z različnimi tehnikami naučimo skoncentrirati in jo tudi držati v koncentraciji. Obstajajo pa tudi ostali načini, ki nadomestijo občutek nujnosti, ki ga zdaj ustvari časovni pritisk.

A: Mi lahko poveš nekaj teh načinov?

B: Seveda. Namesto “moram narediti celo nalogo” si določi najmanjši možni začetek - npr. samo pripravi material.

A: Ja, začetek je najtežji.

B: Možgani lažje nadaljujejo kot začnejo. Zato naj bo začetek res majhen.

A: Kaj še?

B: Ko ti misli začnejo begati, jih zapiši in se vrni k njim po delu.

A: To se mi pogosto dogaja; kar naenkrat se spomnim 100 stvari.

B: Zapiši te aktivnosti, namesto da se jim takoj posvetiš. To zmanjša občutek, da moraš vse takoj narediti.

A: Kot neko "parkirišče za misli"... 

B: Tako je. Pomaga tudi sprememba okolja. Možgani zelo regairajo na kontekst. Na kavču, kjer navadno gledamo TV, se bomo sedaj težje zbrali in delali nekaj drugega. Pomaga tudi odstranitev motenj, kot je telefon ali TV.

A: Telefon me res najbolj zmoti.

B: Stalno brnenje veh mogočih obvestil gotovo ni dobro za koncentracijo. In če notranji fokus še ni dovolj močan, lahko uporabiš zunanji fokus.

A: V kakšnem smislu? 

B: Delo v tihi pristotnosti druge osebe pogosto deluje presenetljivo močno, da se sami lažje skoncentriramo. 

A: Tudi to sem že opazil. Še posebi, če nekomu povem, da moram nekaj narediti, potem odlašam manj.
 
B: Uporabi ta zunanji fokus kontrole. Vsekakor je boljše kot načrtno preplavljati svoje možgane z adrenalinom. 

A: Gotovo so vse te tehnike bolj zdrave.

B: In z manj posledicami. 


Mini misel: Ne deluješ pod pritiskom zato, ker si takrat boljši. Ampak ker takrat končno utihne vse drugo.


Komentarji

  1. Tudi diamant rata pod pritiskom.

    OdgovoriIzbriši
  2. Res je, diamant nastane pod pritiskom, vendar ni živo bitje in nima spomina

    OdgovoriIzbriši
  3. V življenju so stalni pritiski, ki izoblikujejo osebnosti. Lahko kloniš, lahko pa se iz pritiskov veliko naučiš. Temu pravimo življenjske izkušnje.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar