Odpuščanje


 Odpuščanje


A: Berem in slišim različne stvari glede odpuščanja. Če se ti je zgodila neka travma, eni strokovnjaki pravijo, da ni potrebno odpuščati, medtem ko duhovni vodje pravijo, da je odpustiti nujno.

B: To je zelo dobro vprašanje in dejansko zadene eno večjih napetosti med psihoterapijo in duhovnimi pristopi. Sodobna psihoterapija na splošno ne vidi odpuščanja kot nujnega pogoja za ozdravitev travme. Lahko pa je za nekatere ljudi koristen korak - vendar ne vedno in ne za vsako ceno.

A: Je torej odvisno od vrste travme?

B: Da, zelo. Pri manjših ranah oziroma konfliktih je odpuščanje pogosto koristno in lahko hitro prinese olajšanje, ker dogodek ne poruši tvojega osnovnega občutka varnosti in zaupanja.

A: Če se mi je na primer zgodila neka krivica v službi? Bila sem jezna nekaj časa, nato pa sem odpustila sodelavki.

B: Na primer. V takem primeru pogosto opustimo svojo navezanost na bolečino. Dogodek ni bil tako usoden. Nekaj časa smo bili jezni, nekaj smo se iz njega naučili, potem pa je prišel čas, da to spustimo.

A: Res se mi ni zdelo več smiselno se obremenjevati s tem. Itak sem vedela, da se lahko jezim nanjo še en teden, na koncu bova tako ali tako spet prijateljici.

B: Prav zato je bilo odpuščanje koristno za nadaljevanje sicer dobrega odnosa. Pomembno pa je, da si najprej dala prostor svojim čustvom. Odpuščanje je bilo končni rezultat procesa, ne pot do njega.

A: Pri hujših travmah pa ni čisto tako?

B: Ne. Pri hudih travmah - na primer pri zlorabah, dolgotrajnem nasilju ali hudih izdajah - je glavni cilj najprej zaščititi in pozdraviti prizadeto osebo. Odpuščanje tukaj gotovo ni prvi korak. Potrebno je iti skozi proces predelave in končni cilj ni nujno odpuščanje.

A: Torej se lahko rešiš travme, ne da na koncu odpustiš svojemu agresorju?

B: Res je. Najprej morajo priti dovoljenje za jezo in bolečino, občutek varnosti ter predelava travme. Problem nastane, ko ljudje želijo ta korak preskočiti in takoj začeti odpuščati.

A: Malo tudi z namenom, da se jim ni treba soočati s temi težkimi čustvi.

B: Točno tako. Slišijo, da je treba odpustiti, in preskočijo naravnost na zadnji korak. To pa lahko vodi v tako imenovano lažno odpuščanje, ko glava reče: »Odpustil sem,« telo pa še vedno nosi vso bolečino.

A: Pa lahko pri teh hujših travmah sploh pride do pravega odpuščanja?

B: Lahko, pri nekaterih ljudeh. Beseda odpuščanje pa pomeni različne stvari, zato nastaja veliko zmede. Pri odpuščanju gre predvsem za to, kakšen odnos zavzamemo do storilca. Za predelavo travme pa je pomembneje, kakšen odnos razvijemo do samega dogodka in njegovih posledic v nas.

A: Torej če travmatični dogodek predelamo tako, da ne vpliva več na nas, potem je to že to? Ni nujno, da dejansko odpustimo storilcu?

B: Tako je. Glavno merilo ni, ali si odpustil, ampak koliko moči ima preteklost še vedno nad tabo. Zato psihoterapija odpuščanja praviloma ne postavlja kot obveznega cilja. Zanima jo predvsem, ali si ponovno svoboden živeti svoje življenje.

A: In če sem, je potem od mojih duhovnih vrednot odvisno, ali osebi dejansko odpustim ali ne?

B: Lahko bi rekli tako. Za nekatere je odpuščanje pomemben del njihove duhovne poti, drugi pa čutijo, da jim za notranjo svobodo ni treba storilcu odpustiti. Če do odpuščanja pride, je najbolj zdravo, da je posledica predelave, ne pa njen nadomestek.


Mini misel: Cilj ni nujno odpustiti. Cilj je, da preteklost izgubi moč nad tvojo sedanjostjo.



Komentarji

  1. V tem primeru je verjetno bolje se posvetovati s strokovnjakom da nam pomaga razumeti kako priti do pravega pristopa

    OdgovoriIzbriši
  2. Kdor ne odpušča, se mu v življenju nabere preveč gorja

    OdgovoriIzbriši
  3. Res je, kdor odpušča, sebe razbremeni

    OdgovoriIzbriši
  4. Na tej točki bi rada izpostavila, da lahko takšna sporočila spravijo človeka v stisko. Pomembno je predelati dogodke, da te ti ne obremenjujejo, kajti predelava dogodka je tista, ki te razbremeni in ki ti pomaga, da se ti v življenju ne nabere preveč gorja, ne pa odpuščanje samo. Odpuščanje je, kakšen odnos mi zavzamemo do storilca, in ne do dogodka. Torej najprej dogodek predelati, potem pa se človek sam odloči ali bo storilcu odpustil ali pač ne. Oboje je ok.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar