Psihološka reaktanca
A: Mislim, da imam šibko voljo. Kaj naj naredim, da bom bolj disciplinirana?
B: Dajva raje pogledati nek konkreten primer, pri katerem misliš, da ti zmanjkuje volje. Velikokrat smo ljudje v zmoti glede tega, kaj se dejansko dogaja.
A: Nazadnje sem imela doma tortico. Nisem čutila nobene potrebe po njej, pa sem si rekla: »Jutri jo boš pojedla, ne danes.« Potem sem ves čas razmišljala samo še o tej tortici, nisem se ji mogla upreti in sem jo šla pojest.
B: Zakaj misliš, da si tortico pojedla?
A: Ker sem si jo prepovedala.
B: In če si je ne bi prepovedala, misliš, da bi jo pojedla?
A: Pravzaprav mislim, da ne.
B: Aha. In to doživljaš kot šibko voljo? Ko si nekaj rečeš, potem pa narediš natanko tisto, kar si prepoveš?
A: Tako, ja. Kakor da bi se sama sebi rogala.
B: Verjamem, da je občutek točno takšen. Vendar tukaj morda sploh ne gre za pomanjkanje discipline, ampak za naraven odziv na prepoved.
A: Odziv na prepoved?
B: To je nekaj, čemur pravimo psihološka reaktanca. Reaktanca pomeni, da se v nas pojavi odpor, ko začutimo, da nam je svoboda izbire omejena - tudi če si omejitev postavimo sami. Ko si rečeš, da ne boš pojedla tortice, en del tebe to sliši kot prepoved. In ta del se odzove: »Ja, pa bom!«
A: To je točno to, kar doživljam. Tortico sem pojedla samo zato, ker sem rekla, da je ne smem. Ne zato, ker bi si jo zares želela.
B: Ljudje imamo bolj ali manj izraženo potrebo po občutku svobode izbire. Ko zaznamo, da nam nekdo - ali celo mi sami - to svobodo omejuje, se v nas pojavi motivacija, da si jo povrnemo.
A: Zato si navadno želimo nekaj še bolj, če vemo, da je prepovedano?
B: Pogosto je tako. Ko nekaj postane prepovedano, naš um ne vidi več samo tiste stvari. Vidi izgubo svobode.
A: Zanimivo. Niti pomislila nisem, da to obstaja. Torej si s prepovedjo naredim medvedjo uslugo.
B: Pogosto, da. Včasih manj ukazov pomeni več samokontrole. Namesto da si prepoveš jesti tortico, si lahko rečeš: »Če si jo bom zaželela, jo bom pojedla. Če si je ne bom, pa tudi prav.« S takšnim sporočilom si ne daš občutka, da je tvoja svoboda ogrožena.
A: Ne, res ne. Pustila bi si izbiro, da jo lahko pojem ali pa tudi ne. In potem bi najbrž z lahkoto počakala do naslednjega dne.
B: Ta del sebe, ki zahteva svobodo in avtonomijo, zdaj lahko razumeš. Vendar lahko stopiš še korak dlje in se vprašaš, zakaj sploh čutiš potrebo po postavljanju prepovedi sami sebi.
A: To vprašanje pa me je res zadelo. Nikoli nisem pomislila, da je ta del problematičen. Zakaj res to počnem?
B: Razlogov je lahko več. Pravila pogosto ustvarjajo občutek reda in varnosti. Lahko so izraz naše potrebe po nadzoru ali po samodisciplini, lahko pa so tudi ponotranjeni glasovi naših staršev ali učiteljev.
A: Torej en del mene postavlja pravila, drug del mene pa se jim upre. In kako naj stopim ven iz tega? Da ne bom imela občutka, da se sama s sabo prepiram.
B: Tvoj kritični del prepoveduje, tvoj uporniški del pa se temu upira. V takšnih trenutkih skušaš aktivirati svojega Odraslega, ki stopi med oba in reče: »Ni mi treba niti ukazovati niti se upirati. Lahko preprosto poslušam svoje telo in izberem.«
A: Torej cilj ni, da postanem bolj samodisciplinirana, bolj stroga do sebe, ampak da se naučim zaupati svoji izbiri.
B: Tako je. Ker ni vsak odpor znak šibke volje. Včasih je le odziv na izgubljen občutek svobode.
Torej : Manj moram. Več izbiram. Manj pritiska. Več poslušanja sebe. Super :)
OdgovoriIzbriši