Samosočutje
A: Malo me je sram priznati, ampak pri teh letih me je še vedno strah teme. Težko sem sam ponoči doma.
B: Pri otrocih je strah pred temo zelo običajen in pri nekaterih se lahko ohrani tudi v odraslo dobo.
A: In ravno to me jezi. Da sem še vedno tako otročji v tem pogledu.
B: Ne bodi tako strog do sebe. Mogoče se samo še nisi naučil, kako učinkovito pomiriti svoj prestrašeni del sebe.
A: Kaj bi to pomenilo?
B: Ko smo kot otroci prestrašeni, nas običajno pomirijo naši starši. Sčasoma to funkcijo ponotranjimo in se naučimo sami sebe pomiriti, ko nas je strah. Kaj pa se v tebi takrat dogaja? Kakšne misli se ti preigravajo, ko te je strah?
A: Sam nase se jezim, ker me je še vedno strah. Odrasel moški sem in sram me je, da se tako počutim. Včasih se potem nalašč izpostavljam temi, da bi premagal strah. Ampak ne pomaga. Imam občutek, kot da bi se kaznoval.
B: Če te je kljub takšnemu prigovarjanju še vedno strah, potem je očitno, da ta pristop ni najbolj učinkovit. Morda bi ga bilo smiselno spremeniti.
A: Ampak kako?
B: Vprašaj se, kako bi govoril svojemu sinčku, če bi ti povedal, da ga je strah. Bi se tudi nanj jezil, se ga sramoval in ga celo nalašč izpostavljal strahu, da bi ga prisilil, da ga premaga?
A: Oh, seveda ne!
B: Pomisli, kako bi pristopil do njega.
A: Gotovo bolj pomirjujoče. Rekel bi mu nekaj takega kot: »Pridi, bova prižgala lučko in bo takoj bolje.«
B: Zelo lepo. Otroku ne zanikaš, da ga je strah, hkrati pa strahu ne povečuješ z dodatnim prepričevanjem, da se ne bi smel bati. Pomiriš ga in mu pokažeš, da obstaja rešitev.
A: In tako bi moral naslavljati tudi sebe?
B: Seveda. Najprej priznaš strah. Nato se nanj odzoveš sočutno in nežno. Hkrati pa si s ponujeno rešitvijo ustvariš občutek varnosti in zaupanja, da boš zmogel skozi to.
A: In to mi bo sčasoma pomagalo pri mojem strahu?
B: Da. Tak pristop ne doda še ene plasti trpljenja. Ko se začneš jeziti nase, se sramovati ali se celo kaznovati, k prvotnemu strahu dodaš še boj proti samemu sebi.
A: Res nisem nikoli pomislil, da bi bil lahko sočuten do sebe. Kot da bi si s tem priznal neko šibkost.
B: Žal je takšno mišljenje zmotno. Samosočutje ni pomilovanje ali razvajanje. Je kombinacija priznavanja tega, kar doživljaš, prijaznosti do sebe in zaupanja, da boš zmogel skozi težavo.
A: In to lahko uporabim povsod, ne samo pri strahu pred temo?
B: Seveda. Vedno, ko nam je težko, se lahko zanesemo na ta notranji glas, ki nas razume, pomirja in spodbuja.
A: V službi mi je vedno tesno, ko imam predstavitev. Mogoče bi si moral tudi tam začeti prigovarjati nekaj takega kot: »Vem, da mi je težko. Ampak samo prva minuta je najtežja. Potem bo lažje in stvari bodo stekle.«
B: Zelo lep primer. Tesnobe ne zanikaš in je ne poskušaš na silo odpraviti. Priznaš, da ti je težko, hkrati pa si daš perspektivo in občutek, da boš zmogel skozi situacijo.
A: Že zdaj se počutim lažje.
B: Ker si sam sebi postal varna oseba, ki te razume in pomirja.
Komentarji
Objavite komentar