Krivda preživelega
A: Žal mi je, kako sem v nekem
kritičnem trenutku ravnala. Krivo se počutim, ker bi lahko komu pomagala, pa
sem mislila predvsem nase.
B: To se nam kar pogosto zgodi.
Ljudje večinoma nismo navajeni v napetih trenutkih reagirati povsem racionalno.
A: Res se mi zdi, da je bila moja
reakcija takrat predvsem čustvena. Ko bi le lahko ravnala drugače ...
B: Morda pa se je najprej smiselno
vprašati, ali si sploh reagirala napačno. Drugače bi lahko ravnal skoraj
vsakdo.
A: Ne, nisem naredila ničesar narobe.
B:
In to je pomembna razlika. Če nisi naredila ničesar narobe, potem ni razloga za
krivdo.
A: Še vedno imam občutek, da bi
lahko naredila več.
B: Seveda, zdaj situacijo ocenjuješ
iz varne perspektive. Vendar se moraš zavedati, da si bila takrat pod stresom.
Ko nas je strah, razmišljamo manj jasno in naša pozornost se zoža. Delovala si
iz takšne perspektive in se odzvala po svojih takratnih zmožnostih.
A:
Takrat res nisem videla niti celotne slike. Nisem vedela, da je bilo tako hudo.
B:
Tudi to je pomemben dejavnik. Takrat si razpolagala le z informacijami, ki si jih
imela v tistem trenutku.
A: Še vedno mi je žal, da nisem
odreagirala bolje ...
B: Vendar to, da nam je žal, še ne
pomeni, da smo krivi.
A: Torej mi je lahko žal brez
občutkov krivde?
B: Tako je. To, da ti je žal za
druge kaže le na močno empatijo. Morda ti te občutki ne sporočajo, da si
naredila nekaj narobe, temveč da ti ni vseeno za trpljenje drugih.
A:
In res me boli, ko pomislim, kako so drugi trpeli.
B:
To je povsem razumljivo. Težava nastane takrat, ko začneš prevzemati
odgovornost za stvari, ki dejansko niso bile pod tvojim nadzorom.
A: Moja dejanja so bila pod mojim
nadzorom ...
B: Res je, vendar jih ocenjuj iz
prave perspektive. Danes, ko imaš več znanja, več časa za razmislek in manj
strahu, bi morda ravnala drugače.
A: Zagotovo.
B: Vendar to, da bi danes ravnala
drugače, ne pomeni, da si takrat ravnala narobe.
Komentarji
Objavite komentar