Samohendikepiranje

 


“Samohendikepiranje”
 

A: Mislim, da si ne znam postavljati realnih ciljev. Kakor da vedno izberem povsem nedosegljiv, prevelik cilj. Ali se s tem samohendikepiram?

B: Zakaj imaš takšen občutek?

A: Ne vem ... Si postavljam previsoke cilje zato, da imam potem izgovor za neuspeh?

B: Samohendikepiranje se ne imenuje tako samo zato, ker imamo vnaprej nek “izgovor za neuspeh”, ampak ker človek vnaprej poslabša pogoje za uspeh. Ali pa si postavi situacijo, kjer neuspeh pripiše bolj zunanjim faktorjem, v smislu, ne da “jaz sem nesposoben”, ampak “okoliščine niso bile idealne”.

A: Torej vsak previsok cilj, ki ga ne dosežemo, ni samohendikepiranje?

B: Ne. Včasih gre le za (pre)visoke ambicije ali napačno oceno situacije.

A: In kako potem ločim, ali gre za visoke ambicije, napačno oceno ali samohendikepiranje?

B: Samohendikepiranja od zunaj pogosto ne moreš zanesljivo prepoznati samo po rezultatu ali višini cilja. Dajva si pogledati zadnji tvoj tak primer.

A: Rekel sem si, da moram v enem tednu shujšati 1 kilo, v treh mesecih pa 10 kg. Do moje idealne teže.

B: In kaj se je zgodilo potem?

A: Začel sem zelo intenzivno in v prvem tednu sem resnično izgubil eno kilo, potem pa sem v naslednjem tednu samo polovico in nato sem nekako kar odnehal.

B: In praviš, da se ti tak vzorec pogosto pojavlja? Visok cilj, začeten entuziazem, potem pa pride realnost, padec energije in občutek neuspeha?

A: Ja. In ni šlo le za en takšen dogodek. Ta vzorec previsokih ciljev postopoma opažam, da se kar naprej odvija.

B: Torej samo od zunanjih pokazateljev je težko določiti, ali gre za samohendikepiranje. Potreben je vpogled v tvoj trud in motivacijo.

A: In kako naj to pridobim?

B: Najpreprostejši test je, da se po neki situaciji vprašaš: “Če bi bil resno motiviran, bi lahko vložil več truda za dosego cilja?”

A: Iskren odgovor bi bil da. In kar ne vem, zakaj sem odnehal.

B: To bi že lahko kazalo na samohendikepiranje. In ko sedaj nazaj pogledaš na cilj, imaš občutek, da je bil neuspeh logičen?

A: Tudi tukaj moram priznati, da se mi ne zdi tako nenavaden. Mislim, da bi si lahko izbral bolj realističen cilj, na primer da bi shujšal v enem mesecu za 2 kg. Shujšati 4 kg v enem mesecu je pač težko.

B: Res je. In če obstaja ta občutek varne razlage, potem je tudi to pomemben signal za samohendikepiranje.

A: Kaj točno je občutek varne razlage?

B: Varna razlaga bolj pripiše neuspeh zunanjim okoliščinam kot pa nam samim.

A: S tem je neuspeh manj boleč za mojo samopodobo?

B: Tako je. Pripišeš ga “itak previsokemu cilju”. In če se ti take razlage pojavljajo pogosto, so hitro pripravljene in vključujejo zelo malo samorefleksije, potem je to znak vzorca.

A: Ampak ali niso takšne razlage boljše, če s tem ohranjam občutek boljše samopodobe?

B: To je zelo dobro vprašanje in odgovor je včasih da, včasih ne. Samohendikepiranja ne obravnavamo kot nekaj “slabega”, zato ker bi bilo zaščititi samopodobo vedno napačno. Problem je, ker zmanjša kakovost povratne informacije.

A: V kakšnem smislu?

B: Če vedno obstaja dodatna razlaga, npr. cilj je bil itak pretežek, potem težje ugotoviš, kaj dejansko zmoreš, ker izbrišeš vse dejavnike, na katere bi lahko vplival.

A: In potem tudi ne morem napredovati ...

B: Tako je. Lahko zaščitiš samopodobo, vendar s tem lahko tudi oviraš učenje.

A: Se pravi je bolje imeti malo nižjo samopodobo?

B: V takih primerih ja. Ker ni cilj imeti visoko samopodobo. Cilj je imeti realno samopodobo.

 

Mini misel: Ne napreduješ, če ne veš, kaj je resnično tvoja meja.

Komentarji