“Samohendikepiranje”
A: Mislim, da si ne znam postavljati realnih ciljev.
Kakor da vedno izberem povsem nedosegljiv, prevelik cilj. Ali se s tem
samohendikepiram?
B:
Zakaj imaš takšen občutek?
A: Ne vem ... Si postavljam previsoke cilje zato, da
imam potem izgovor za neuspeh?
B: Samohendikepiranje se ne imenuje tako samo zato,
ker imamo vnaprej nek “izgovor za neuspeh”, ampak ker človek vnaprej poslabša
pogoje za uspeh. Ali pa si postavi situacijo, kjer neuspeh pripiše bolj
zunanjim faktorjem, v smislu, ne da “jaz sem nesposoben”, ampak “okoliščine
niso bile idealne”.
A: Torej vsak previsok cilj, ki ga ne dosežemo, ni
samohendikepiranje?
B: Ne. Včasih gre le za (pre)visoke ambicije ali
napačno oceno situacije.
A: In kako potem ločim, ali gre za visoke ambicije,
napačno oceno ali samohendikepiranje?
B: Samohendikepiranja od zunaj pogosto ne moreš
zanesljivo prepoznati samo po rezultatu ali višini cilja. Dajva si pogledati
zadnji tvoj tak primer.
A: Rekel sem si, da moram v enem tednu shujšati 1
kilo, v treh mesecih pa 10 kg. Do moje idealne teže.
B: In kaj se je zgodilo potem?
A: Začel sem zelo intenzivno in v prvem tednu sem
resnično izgubil eno kilo, potem pa sem v naslednjem tednu samo polovico in
nato sem nekako kar odnehal.
B: In praviš, da se ti tak vzorec pogosto pojavlja? Visok cilj, začeten
entuziazem, potem pa pride realnost, padec energije in občutek neuspeha?
A: Ja. In ni šlo le za en takšen dogodek. Ta vzorec
previsokih ciljev postopoma opažam, da se kar naprej odvija.
B: Torej samo od zunanjih pokazateljev je težko
določiti, ali gre za samohendikepiranje. Potreben je vpogled v tvoj trud in
motivacijo.
A:
In kako naj to pridobim?
B: Najpreprostejši test je, da se po neki situaciji
vprašaš: “Če bi bil resno motiviran, bi lahko vložil več truda za dosego
cilja?”
A: Iskren odgovor bi bil da. In kar ne vem, zakaj
sem odnehal.
B: To bi že lahko kazalo na samohendikepiranje. In ko
sedaj nazaj pogledaš na cilj, imaš občutek, da je bil neuspeh logičen?
A: Tudi tukaj moram priznati, da se mi ne zdi tako
nenavaden. Mislim, da bi si lahko izbral bolj realističen cilj, na primer da bi
shujšal v enem mesecu za 2 kg. Shujšati 4 kg v enem mesecu je pač težko.
B: Res je. In če obstaja ta občutek varne razlage,
potem je tudi to pomemben signal za samohendikepiranje.
A: Kaj točno je občutek varne razlage?
B: Varna razlaga bolj pripiše neuspeh zunanjim
okoliščinam kot pa nam samim.
A: S tem je neuspeh manj boleč za mojo samopodobo?
B: Tako je. Pripišeš ga “itak previsokemu cilju”. In če
se ti take razlage pojavljajo pogosto, so hitro pripravljene in vključujejo
zelo malo samorefleksije, potem je to znak vzorca.
A: Ampak ali niso takšne razlage boljše, če s tem
ohranjam občutek boljše samopodobe?
B: To je zelo dobro vprašanje in odgovor je včasih da,
včasih ne. Samohendikepiranja ne obravnavamo kot nekaj “slabega”, zato ker bi
bilo zaščititi samopodobo vedno napačno. Problem je, ker zmanjša kakovost
povratne informacije.
A: V kakšnem smislu?
B: Če vedno obstaja dodatna razlaga, npr. cilj je bil
itak pretežek, potem težje ugotoviš, kaj dejansko zmoreš, ker izbrišeš vse
dejavnike, na katere bi lahko vplival.
A:
In potem tudi ne morem napredovati ...
B:
Tako je. Lahko zaščitiš samopodobo, vendar s tem lahko tudi oviraš učenje.
A: Se pravi je bolje imeti malo nižjo samopodobo?
B:
V takih primerih ja. Ker ni cilj
imeti visoko samopodobo. Cilj je imeti realno samopodobo.
Komentarji
Objavite komentar