Travma kot identiteta

 


Travma kot identiteta

 

A: Moja žena je imela težko izkušnjo. Vendar me moti, da jo sedaj uporablja kot izgovor za veliko stvari. 

B: Na začetku je povsem smiselno, da oseba travmo uporabi za opravičilo. Problem pa nastane, ko razlaga postane stalna identiteta. 

A: Res se mi zdi, da je sedaj ta razlaga postala del nje. Vztrajno uporablja svojo preteklost za opravičilo. Kako naj jo potegnem ven iz tega? 

B: Druge osebe ne moreš “potegniti ven”, če sama ni pripravljena. Lahko pa ustvariš pogoje, v katerih se izgovori na travmo ne bodo več splačali in ne bodo več delovali.

A: Jaz bi ji zelo želel pomagati, da se ozdravi. 

B: V prvi fazi je ne skušaj ozdraviti. To jo drži v vlogi žrtve, tebe pa v vlogi rešitelja. 

A: Kaj naj torej naredim?

B: Hkrati lahko razumeš njeno preteklost, vendar ji ne odvzameš odgovornosti za njeno vedenje v sedanjosti. 

A: Ji povem, da razumem, kako je to povezano z njeno preteklostjo, ampak da ima njeno vedenje kljub temu posledice sedaj? 

B: Tako je. Ne pogovarjajta se o njeni preteklosti, ampak kaj se je zgodilo danes in kaj s tem narediti. 

A: Se pravi zelo konkretno, vezano na situacijo. 

B: Da. In najtežji, a odločilen del je, da ne popravljaš posledic namesto nje. 

A: In če jih ona ne odpravi? In moram jaz spet za njo popravljati škodo? 

B: Postavi jasno mejo: "Če se to vedenje ponovi, bom naredil to..." Ne kot grožnja, ampak kot zaščita sebe. In ta meja mora biti tudi izvedena. 

A: Torej ji v resnici ne pomagam tako, da jo vlečem ven iz tega?

B: Ne. Pomagaš ji tako, da ji nehaš jemati odgovornost. Sočutje brez meja jo ohranja v preteklosti. Meje brez napada ji omogočijo stik s sedanjostjo.

A: Ampak kaj, če bo rekla, da je ne razumem?

B: Razumevanje ni isto kot strinjanje. Lahko jo razumeš in hkrati rečeš, da tega vedenja ne boš več opravljal namesto nje. 

A: In če se ne spremeni?

B: Potem si naredil vse, kar je v tvoji moči. Spremembo izbere ona sama, ko bolečina ne deluje več kot opravičilo.

A: Torej je moja naloga, da ostanem v sedanjosti.

B: Točno to. Ko ti ostaneš v sedanjosti, mora tudi ona. Ali pa odnos pokaže, kje v resnici stoji.

A: Se odnos pokaže, kje v resnici stoji? 

B: Ko meje ostanejo in reševanje izgine, se stvari izkristalizirajo. Se izvije ven iz tega primeža preteklosti ali pa je travma še vedno močnejsa od odnosa? In to ni obsodba, to je diagnoza. Sam se nato odločiš, če si pripravljen stati, kjer stoji ona. 

 
Mini misel: Meje niso pomanjkanje sočutja, ampak povabilo v sedanjost.

Komentarji