Tudi zavist je samo čustvo

 


Tudi zavist je samo čustvo

 

A: Včasih čutim zavist do svojih otrok, ker oni nimajo tako težkega življenja, kot sem ga imela jaz. In potem se počutim krivo. 

B: Zakaj krivo?

A: Kot da jih nimam dovolj rada, da bi jim privoščila lažje življenje. 

B: Starševska nevoščljivost do otrok ni znak, da starši otrok ne bi imeli radi, ampak je običajno znak nepredelanih notranjih ran.

A: Torej je ok, da tako čutim? 

B: Tvoja zavist govori o tvoji notranji stiski. Kot taka je pomemben znak. Dovoli si jo polno začutiti, brez občutkov krivde. 

A: Preplavita me žalost in krivica, da sama nisem imela takšnega otroštva.

B: Življenje tvojih otrok te spomni, da bi stvari lahko bile tudi drugačne. 

A: Tako je. In žal mi je, da ob tem čutim zavist. 

B: Zavist je samo obramba, ki nas ščiti pred žalostjo, krivico, jezo… Če bi šli neposredno v rano, bi bolelo preveč. Zavist to bolečino preusmeri navzven.

A: Potem je ok, da tako čutim? 

B: Dovoliti si moramo vsa čustva, tudi zavist. Pri tem pa moraš vedeti, da je to tvoj občutek, otrok zanj ni odgovoren. ... In ko bo enkrat tudi žalost dobila svoj prostor, bo zavist izginila.

 

Mini misel: Zavist do otrok ni pomanjkanje ljubezni, temveč odmev lastne neizžalovane bolečine.

Komentarji