Zvestoba idealiziranemu staršu
A: Ženske so
izkoriščevalke. Vse, s katerimi sem bil, so me samo finančno izkoristile. Ali
sploh obstajajo takšne, ki bi me ljubile zaradi mene, ne zaradi denarja?
B: Mogoče
vprašanje ni, ali obstajajo, ampak ali takim sploh pustiš blizu.
A: Se pravi,
da si sam izbiram koristoljubne?
B: Če loviš
z denarjem, ne bodi presenečen, če ujameš interes.
A: Misliš na
to, da jih peljem v drage restavracije in kupujem darila?
B: Videti
je, kot da jih skušaš očarati z denarjem.
A: Hočem se
pokazati… da bi bil bolj zaželen.
B: Kot da ne
verjameš, da imaš še kaj drugega, s čimer bi lahko osvojil žensko.
A: Saj vem,
da imam.
B: Ampak
vseeno izbereš denar kot svoj glavni adut.
A: In potem
dobim točno takšne, ki vidijo v meni samo to.
B: Sliši se
precej logično, kajne?
A: Ja… Ampak
zakaj ne bi mogel najti takšne, ki bi cenila, da sem preskrbljen, brez da me
izkorišča?
B: Ker včasih ne iščemo ljubezni, ampak potrditev, da imamo prav. Takšna ženska bi zamajala tvoje prepričanje, da so ženske izkoriščevalske. Mogoče ga sploh nisi pripravljen izpustiti.
A: Hočeš
reči, da izbiram takšne, ki to prepričanje potrjujejo?
B: To
počnemo vsi. Najprej nastane prepričanje - pogosto iz slabih izkušenj - potem
pa nezavedno izbiramo situacije, ki ga potrjujejo.
A: Meni je
moj oče vedno govoril, naj bom z ženskami previden, ker vse izkoriščajo.
B: Potem si
to prepričanje prevzel, še preden si sploh imel svoje izkušnje.
A: In zdaj ga moram spremeniti?
Počutim se, kot da bi s tem izdal očeta.
B: Občutil bi izdajo, če bi našel
žensko, ki te ne izkorišča, ker bi s tem dokazal, da se je motil.
A: …Res je.
B: Ta
zvestoba staršem je zelo močna. Zato se takšna prepričanja tako težko
spreminjajo.
A: Torej naj
kar obupam?
B: Ne. Samo pot ne bo čisto lahka. Lahko pa začneš postopati drugače, recimo tako, da naslednje ženske ne poskušaš očarati z denarjem.
A: Torej
manj razkazovanja… manj “če kaj rabiš, sem tukaj”?
B: Točno to. Žensko, ki si želi globlje povezave, tak pristop odbije, ker si misli, da sam globine ne premoreš. Kot da ni ničesar drugega vrednega. In ravno takšna bi ti lahko zamajala to prepričanje.
A: Kaj pa
občutek, da izdajam očeta?
B: Do njega boš moral zavzeti bolj
realen pogled. Kot otroci pogosto vidimo svet črno bel in starše idealizirano kot
popolnoma dobre ali popolnoma slabe. Resnica pa je vmes. Lahko je bil dober oče, ni pa imel vedno prav. Ko to sprejmeš, ga ne razvrednotiš. Samo bolj
človeškega ga narediš.
A: To si bom moral večkrat ponoviti.
B: Seveda. Nekaj, kar je bilo s tabo celo življenje, ne izgine čez noč.
Mini misel: Zvestoba staršem včasih
pomeni, da ponavljamo njihove zgodbe - tudi takrat, ko nam škodijo.

Komentarji
Objavite komentar