Zvestoba idealiziranemu staršu

 



Zvestoba idealiziranemu staršu

A: Ženske so izkoriščevalke. Vse, s katerimi sem bil, so me samo finančno izkoristile. Ali sploh obstajajo takšne, ki bi me ljubile zaradi mene, ne zaradi denarja?

B: Mogoče vprašanje ni, ali obstajajo, ampak ali takim sploh pustiš blizu.

A: Se pravi, da si sam izbiram koristoljubne?

B: Če loviš z denarjem, ne bodi presenečen, če ujameš interes.

A: Misliš na to, da jih peljem v drage restavracije in kupujem darila?

B: Videti je, kot da jih skušaš očarati z denarjem.

A: Hočem se pokazati… da bi bil bolj zaželen.

B: Kot da ne verjameš, da imaš še kaj drugega, s čimer bi lahko osvojil žensko.

A: Saj vem, da imam.

B: Ampak vseeno izbereš denar kot svoj glavni adut.

A: In potem dobim točno takšne, ki vidijo v meni samo to.

B: Sliši se precej logično, kajne?

A: Ja… Ampak zakaj ne bi mogel najti takšne, ki bi cenila, da sem preskrbljen, brez da me izkorišča?

B: Ker včasih ne iščemo ljubezni, ampak potrditev, da imamo prav. Takšna ženska bi zamajala tvoje prepričanje, da so ženske izkoriščevalske. Mogoče ga sploh nisi pripravljen izpustiti.

A: Hočeš reči, da izbiram takšne, ki to prepričanje potrjujejo?

B: To počnemo vsi. Najprej nastane prepričanje - pogosto iz slabih izkušenj - potem pa nezavedno izbiramo situacije, ki ga potrjujejo.

A: Meni je moj oče vedno govoril, naj bom z ženskami previden, ker vse izkoriščajo.

B: Potem si to prepričanje prevzel, še preden si sploh imel svoje izkušnje.

A: In zdaj ga moram spremeniti? Počutim se, kot da bi s tem izdal očeta.

B: Občutil bi izdajo, če bi našel žensko, ki te ne izkorišča, ker bi s tem dokazal, da se je motil.

A: …Res je.

B: Ta zvestoba staršem je zelo močna. Zato se takšna prepričanja tako težko spreminjajo.

A: Torej naj kar obupam?

B: Ne. Samo pot ne bo čisto lahka. Lahko pa začneš postopati drugače, recimo tako, da naslednje ženske ne poskušaš očarati z denarjem.

A: Torej manj razkazovanja… manj “če kaj rabiš, sem tukaj”?

B: Točno to. Žensko, ki si želi globlje povezave, tak pristop odbije, ker si misli, da sam globine ne premoreš. Kot da ni ničesar drugega vrednega. In ravno takšna bi ti lahko zamajala to prepričanje.

A: Kaj pa občutek, da izdajam očeta?

B: Do njega boš moral zavzeti bolj realen pogled. Kot otroci pogosto vidimo svet črno bel in starše idealizirano kot popolnoma dobre ali popolnoma slabe. Resnica pa je vmes. Lahko je bil dober oče, ni pa imel vedno prav. Ko to sprejmeš, ga ne razvrednotiš. Samo bolj človeškega ga narediš.

A: To si bom moral večkrat ponoviti.

B: Seveda. Nekaj, kar je bilo s tabo celo življenje, ne izgine čez noč.


Mini misel: Zvestoba staršem včasih pomeni, da ponavljamo njihove zgodbe - tudi takrat, ko nam škodijo.

Komentarji