Zamere in zaupanje

 


Zamere in zaupanje


A: Zakaj nekateri tako hitro zamerijo? Samo enkrat sem pozabila na sestanek s kolegico, pa sem že začutila, da mi je zaradi tega zamerila.

B: Vsak dogodek je seveda specifičen, vendar so nekateri ljudje bolj nagnjeni k hitrejšim zameram. Lahko so bolj občutljivi na zavrnitev. Hitreje zaznajo nespoštovanje, tudi kadar druga oseba ni nameravala biti nespoštljiva.

A: Saj ravno to. Nisem je hotela užaliti. Razumem, da je moje dejanje doživela kot nespoštovanje, ampak resnično sem samo pozabila.

B: To, da poskušamo pogledati tudi z drugega zornega kota in sprejeti, da ljudje delamo napake, je lepa protiutež temu, da ne zamerimo prehitro.

A: Kar sem tudi naredila. Povedala sem ji, da sem imela tisti dan ogromno obveznosti in da sem pozabila na najin sestanek, za kar sem se ji tudi opravičila. Ona pa še kar premleva in premleva.

B: Ljudje, ki hitro zamerijo, so lahko bili v preteklosti večkrat prizadeti. Nove dogodke lahko doživljajo kot potrditev, da ljudem res ni mogoče zaupati.

A: Se mi zdi, da kolegica res težje zaupa. Upam, da mi bo kmalu odpustila in bo vse tako, kot je bilo prej.

B: Tudi jaz upam, da bo dogodek kmalu predelala in ti odpustila. Zavedati pa se je treba, da odpuščanje še ne pomeni obnovitve zaupanja.

A: Se pravi, da oseba lahko nekomu odpusti, pa mu ne zaupa več?

B: Res je. Zaupanje se gradi skozi čas, ko oseba s svojimi dejanji, ne samo z besedami, pokaže, da se je nekaj spremenilo.

A: Jaz sem se ji že opravičila.

B: Opravičilo in prevzemanje odgovornosti sta gotovo prvi korak. Zdaj, ko veš, da jo takšne stvari zelo prizadenejo, se lahko zavežeš, da boš pri vajinih dogovorih bolj pozorna.

A: Aha, ta del je tisti, ki bo dejansko pomagal povrniti zaupanje? Da vidi, da napak ne ponavljam?

B: Tako je. Da ne ostane samo pri besedah.

A: Tudi ona bi morala biti manj občutljiva.

B: Vendar je to pot, ki jo mora prehoditi ona. Ti lahko narediš svoj del – iskreno se opravičiš, prevzameš odgovornost in s svojimi dejanji pokažeš, da ti je vajin odnos pomemben. Kako bo ona predelala svojo prizadetost, pa je njena naloga.

A: Pravzaprav imava obe svoj del odgovornosti. Jaz za svoje dejanje, kolegica pa za to, kako bo sčasoma predelala svojo prizadetost.

B: Tako je. Ti pokažeš, da ti je vajin odnos pomemben. Ona pa preveri, ali lahko kljub prizadetosti znova zaupa. In morda je to priložnost za obe. Veliko lepih odnosov se ne gradi zato, ker v njih ni napak, ampak zato, ker se ljudje iz njih učijo.


Mini misel: Hitre zamere pogosto rastejo tam, kjer je bilo zaupanje že večkrat ranjeno.

Komentarji

  1. Moja izkusnja s taksno osebo je bila "tezka". Vedno sem morala paziti kaj in kako reci, da ni bilo spet kaj narobe. To je bilo meni izredno obremenjujoce. In na zalost nisva najdli poti.

    OdgovoriIzbriši
  2. Zanimivo. Hvala za objavo

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar