Zamere in zaupanje
A: Zakaj
nekateri tako hitro zamerijo? Samo enkrat sem pozabila na sestanek s kolegico,
pa sem že začutila, da mi je zaradi tega zamerila.
B: Vsak
dogodek je seveda specifičen, vendar so nekateri ljudje bolj nagnjeni k
hitrejšim zameram. Lahko so bolj občutljivi na zavrnitev. Hitreje zaznajo
nespoštovanje, tudi kadar druga oseba ni nameravala biti nespoštljiva.
A: Saj ravno
to. Nisem je hotela užaliti. Razumem, da je moje dejanje doživela kot
nespoštovanje, ampak resnično sem samo pozabila.
B: To, da
poskušamo pogledati tudi z drugega zornega kota in sprejeti, da ljudje delamo
napake, je lepa protiutež temu, da ne zamerimo prehitro.
A: Kar sem
tudi naredila. Povedala sem ji, da sem imela tisti dan ogromno obveznosti in da
sem pozabila na najin sestanek, za kar sem se ji tudi opravičila. Ona pa še kar
premleva in premleva.
B: Ljudje,
ki hitro zamerijo, so lahko bili v preteklosti večkrat prizadeti. Nove dogodke
lahko doživljajo kot potrditev, da ljudem res ni mogoče zaupati.
A: Se mi
zdi, da kolegica res težje zaupa. Upam, da mi bo kmalu odpustila in bo vse
tako, kot je bilo prej.
B: Tudi jaz
upam, da bo dogodek kmalu predelala in ti odpustila. Zavedati pa se je treba,
da odpuščanje še ne pomeni obnovitve zaupanja.
A: Se pravi,
da oseba lahko nekomu odpusti, pa mu ne zaupa več?
B: Res je.
Zaupanje se gradi skozi čas, ko oseba s svojimi dejanji, ne samo z besedami,
pokaže, da se je nekaj spremenilo.
A: Jaz sem
se ji že opravičila.
B:
Opravičilo in prevzemanje odgovornosti sta gotovo prvi korak. Zdaj, ko veš, da
jo takšne stvari zelo prizadenejo, se lahko zavežeš, da boš pri vajinih
dogovorih bolj pozorna.
A: Aha, ta
del je tisti, ki bo dejansko pomagal povrniti zaupanje? Da vidi, da napak ne
ponavljam?
B: Tako je.
Da ne ostane samo pri besedah.
A: Tudi ona
bi morala biti manj občutljiva.
B: Vendar je
to pot, ki jo mora prehoditi ona. Ti lahko narediš svoj del – iskreno se
opravičiš, prevzameš odgovornost in s svojimi dejanji pokažeš, da ti je vajin
odnos pomemben. Kako bo ona predelala svojo prizadetost, pa je njena naloga.
A:
Pravzaprav imava obe svoj del odgovornosti. Jaz za svoje dejanje, kolegica pa
za to, kako bo sčasoma predelala svojo prizadetost.
B: Tako je.
Ti pokažeš, da ti je vajin odnos pomemben. Ona pa preveri, ali lahko kljub
prizadetosti znova zaupa. In morda je to priložnost za obe. Veliko lepih
odnosov se ne gradi zato, ker v njih ni napak, ampak zato, ker se ljudje iz
njih učijo.
Moja izkusnja s taksno osebo je bila "tezka". Vedno sem morala paziti kaj in kako reci, da ni bilo spet kaj narobe. To je bilo meni izredno obremenjujoce. In na zalost nisva najdli poti.
OdgovoriIzbrišiZanimivo. Hvala za objavo
OdgovoriIzbriši